Veliko otrok komaj čaka, da gredo v šolo, a ko postanejo šolarji, komaj čakajo na šolske počitnice. Prav tako mnogi starši poskušajo na različne načine motivirati svojega otroka za učenje. Do četrtega razreda gre za vse razmeroma gladko, tudi snov je razmeroma lahka. V petem razredu pa so osnovnošolci že zasuti z gradivom, starši imajo vse večja pričakovanja, ob razmišljanju o vpisu v srednjo šolo in prihodnosti svojega otroka pa želijo, da bi bile ocene višje.
Danes starši osnovnošolcev občutijo dodaten pritisk, ko poslušajo, kako drugi starši vsakodnevno delajo in se učijo skupaj s svojimi otroki in jih nenehno spremljajo skozi povečevalno steklo v želji, da bi dosegli zadovoljiv uspeh v šoli. To ni dobro, saj je cilj starševstva učiti otroka, kako biti čim bolj samostojen. Če boste vi pretirano skrbeli za njegove šolske obveznosti, otrok tega ne bo niti poskušal!
Že majhne otroke v prvem in drugem razredu osnovne šole bi morali navajati na pridobivanje delovnih navad, ki bi jih bilo treba v petem razredu, ko se njihove šolske obveznosti drastično povečajo, le nekoliko obnoviti. Seveda pa je naporno ves čas sedeti ob otroku in nenehno nadzorovati vsakega od njegovih šolskih dni, hkrati pa to deluje demotivacijsko za otroka, ki se posledično ne bo naučil samostojnosti.
Svojega otroka naučite vsakodnevnih šolskih navad, ki morajo biti brezpogojna pravila, o katerih se ne razpravlja. Tako kot ste ga na primer naučili, da si mora vsak dan umivati zobe pred spanjem in splakniti stranišče. Naučite otroka, da naredi domačo nalogo in ponovi snov vsak dan po pouku in naj bo to njegova dolžnost.
Otroku razložite, da bo lažje ponavljal gradivo sproti, takoj zatem, ko se bodo nekaj učili v šoli, in naslednjič le ponovil in se spomnil, česa so se naučili, namesto da bi ignoriral vse, kar počnejo, in čakal, da se učna snov nabere pred testom.
Spodbujajte otroka, da se uči tako, da razume in razmišlja o tem, česar se uči, namesto da si gradivo zgolj skuša na pamet zapomniti. Naj gradivo bere z razumevanjem in skuša pojasniti, kar je prebral oziroma naj si to predstavlja. Naučite ga tudi tvorjenja asociacij, povezovanja, miselnih map ali izpisovanja najpomembnejših stvari, ki si jih mora zapomniti.
Ko vaš otrok pride iz šole, ga ne vprašajte takoj, če je prejel kakšno oceno. Vprašajte ga raje, kako je bilo v šoli v smislu ali je imel tisti dan zanimiv predmete, če se je naučil kaj zanimivega, če je bilo kaj posebnega itd. Tako mu boste pokazali, da vam je mar za njega, za znanje na splošno (in ne le do številk v redovalnici), pa tudi za dogajanje v njegovem življenju in ne le ocene – vaša obsedenost z ocenami ga namreč lahko demotivira pri učenju.
Pokažite djetetu da ga poštujete. Budite zadovoljni s pozitivnim ocjenama, ne zanovijetajte mu i ne vrijeđajte zbog ocjena koje baš nisu sjajne. Sjetite se da neka djeca jednostavno nisu talentirana za neke predmete, kao i da su im neki predmeti jako nezanimljivi (k tome, od djece se danas očekuje da uče ogromne količine podataka) i olabavite. Neprestanim prigovaranjem, prijetnjama i stavljanjem pritiska na dijete za učenjem negativno ćete utjecati na djetetovo samopouzdanje i obično dobiti potpuno suprotan učinak – demotivaciju za učenjem.
Pokažite otroku, da ga spoštujete. Bodite zadovoljni s pozitivnimi ocenami, ne bodite ogorčeni in sitni, če ocene niso vedno odlične. Ne pozabite, da nekateri otroci pri nekaterih predmetih preprosto niso dovolj nadarjeni in da so nekateri predmeti lahko tudi zelo nezanimivi (poleg tega, da se morajo otroci danes naučiti ogromnih količin podatkov) ter se omehčajte. S tem, ko se nenehno pritožujete, grozite in pritiskate na otroka, naj se uči, boste negativno vplivali na njegovo samozavest in verjetno dosegli imeli ravno nasproten učinek – demotiviranje za učenje.
Bodite pozitivni, verjemite v zmožnosti svojega otroka, ga razumevajte in podpirajte. Recite mu na primer, da razumete, da mu je dolgčas pri učenju geografije, a da verjamete, da se bo snov vseeno nekako naučil. Ali pa namesto, da bi mu rekli: “Vsega se moraš naučiti in pričakujem petico!«, raje: »Zdaj še enkrat vse ponovi, potem pa greš na igrišče s prijatelji.” Če slučajno dobi oceno tri, mu ne recite: “Grozno, lahko bi bilo veliko bolje,” ampak raje: “V redu, tudi to je dobra ocena.” Drugi stavek ga bo bolj motiviral, da se bo naslednjič bolj potrudil, kot prvi.
Prav tako manj kritizirajte in če opazite, da otroku nek predmet ne gre, ugotovite, kaj mu ni jasno in kako mu lahko pomagate (ali se odločite za inštrukcije), še posebej, če vidite, da mu niso jasne matematične naloge. Otroci včasih ne razumejo procesa, ne da bi se tega zavedali, ali pa preprosto ne želijo priznati, da ne razumejo.
Ko pa vaš otrok dobi petico, ga pohvalite in mu povejte, da ste ponosni nanj! Ne kupujte pa materialnih stvari za nagrado in ga tudi ne poskušajte podkupiti z materialnimi stvarmi, da bi se potrudil za petico.
Naj ima vaš otrok svojo pisalno mize, kjer se uči. Spodbujajte ga, da je vedno urejena, da se bo bolje znašel, bil bolje organiziran. Omogočite mu, da se v miru uči; da ga na primer ne moti mlajši brat ali glasna glasba iz sosednje sobe.
Nikoli ne govorite negativno o učiteljih, ne glede na to, kaj si mislite o njih. Otroka je treba naučiti spoštovanja in na ta način bo njegov odpor do določenega predmeta in snovi manjši.
Nadzirajte svojega otroka, ko gre za uporabo mobilnega telefona. Otrok ne sme imeti mobilca na voljo ves dan in brez nadzora. Če se vam zdi, da namesto učenja strmi v zaslon, mu napravo vzemite in se dogovorite za omejeno uporabo (recimo ena uro na dan), toliko, da prebere nova sporočila ali odigra kakšno igro.
Na koncu, vedno se zavedajte, da ima vsak otrok svoje zmožnosti. Bodite realni in ne preobremenite svojega otroka s previsokimi pričakovanji.
